No, pa začnimo tako splošno klišejsko;) Želja po raznovrstnem ustvarjanju me spremlja odkar pomnim in se zavedam sebe in sveta okoli. V otroštvu sem občudovala svojo starejšo sestro, ki je takrat obiskovala srednjo oblikovno šolo in najina otroška soba, je bila vse prej kot igralnica, bolj slikarski atelje…seveda ni manjkal niti šivalni stroj, na katerega je ciljalo moje oko od prvega dne ko se je pojavil na mizi. Povsod so bile barve, krede, risalno oglje, čopiči, mape s skicami, slikami, milijon Jolly barvic(no 30, ampak v tistih časih se jih je zdelo toliko) pisala čudnih oblik… Najbolj so mi bili všeč “rotringi” in to predvsem zaradi imena in zato ker jih nisem smela uporabljat :). Šivalni stroj pa je bil itak “sveti gral” v sobi, ki sem ga uporabljala na skrivaj šele kasneje ko je bil že malo “pozabljen”, prej pa sem občudovala sestro Iris in stvaritve, ki so prihajale  izpod njenih rok. Bila sem model za risanje, včasih tudi v solzah, ker sem morala sedeti pri miru, ko sem želela početi kaj drugega.

Skratka, lahko rečem da je bila moja sestra moj vzor in navdih od ranega otroštva za kakršnokoli ustvarjanje. Žal pa se nisem ustavrjanja nikoli lotila sistematsko… vedno popolnoma neorganizirano, po svoje… Recimo moje barve po mnjenju mnogih niso nikoli pasale skupaj, še dandanes jih v hecu poslušam kako “pojma nimam”. Kombinacija rdeče in roza je bila nočna mora moje drage Iris in zato sem se za v šolo morala obleči ali preobleči na skrivaj v tiste famozne rdeče žametne hlače in roza pulover, ki sem jih dobila od tete Tatjane(Lare) iz Italije..Skratka ljubezen do kontrastov je moja življenska konstanta in to ne samo kar se tiče barv;).

Nohti, nohti, nohti….z izdelovanjem umetnih nohtov sem se tudi srečala že v ranem otroštvu in sicer davnega leta 1987, ko jih je začela ena izmed prvih izdelovati moja mami Irena. Takrat je k nam prišel “bum” akrilnih nohtov in najina mami se je glede na oblikovalne sposobnosti svoje prvorojenke hotela preizkusiti, če je mogoče ona ta starš od katerega se je prenesel ustvarjalni talent poleg vztrajnosti in “presušene” podjetne žilice. Spomnim se da sem sedela z njo in njenimi strankami, za kuhinjsko mizo, ko je pomakala čopič v tekoćino in prah in ta vonj se mi je vsedel v spomin, kot se nekaterim vonj po domačih piškotih. Z občudovanjem sem opazovala nastajanje kompleta nohtov, kako je pilila oblike in voila…iz nič popoln in prelep dolg noht, vselje in smeh prezadovoljnih dam s prelepimi nohtki. Bila je profesionalka v lakiranju, edino kar je znala še bolje je kako je narisala princesko s krinolino:)..

Če povzamem, gredo vse zasluge za navdih in željo po ustavrjanju mojim najbljižjim, ki so mi pokazali možnosti kaj vse lahko, da sem parvzaprav iz istega testa samo drugače zamesena pogača in da res lahko, če je želja dovolj velika in volja dovolj močna.

Predelanih, zašitih, razparanih in uničenih je bilo ogromno oblačil in kosov blaga…in še vedno je tako, ampak včasih tudi kaj rata.

Nohtki pa so moja posebna strast..moj zen:)moja meditacija in kar se tiče samega lakiranja priznam, da sem si znala včasih do 6x v istem večeru zamenjati lak, kar tako, za sprostitev(tudi vsi hlapi so bili malo v pomoč;).

Uglavnem, nisem šivilja, ampak mi gre še kar od rok. Sem nohtna stilistka od leta 2008:).

Manikurnik je nastal z ogromno pomoči mojih najbližjih, partnerja, družine in prijateljev… prispevali so tudi nekateri s svojo hudomušno zajedljivostjo, ki pa se je izkazala za simpatično idejo in dala še močnejši zagon za realizacijo.

Iskreno sem hvaležna prav čisto vsem, za vse in še več, za vso temo in svetlobo ki se je zgodila medtem in do sedaj.

Od želje do ideje se je dogajalo “življenje” in sam realizacija je v bistvu uresničitev dolgo sanjanih sanj:) in seveda nadaljevanje…bolje pozno kot nikoli.